Izvajanje dražb je legitimni posel, ki ga ni mogoče posredno ali neposredno prepovedati. Prodaja blaga, ki ga izvajajo dražbe in zasedba dražitelja sta namreč povsem zakonita, legitimna in koristna. Vendar pa pravica do prodaji, ki jo izvajajo dražbe ni absolutna in je lahko zadržana, razen če so izpolnjeni ustrezni predpisi. Vir pooblastila za urejanje dražb je tako policija in pa regulativni zakon, sprejet na podlagi policijske moči.
Odlok, ki se je zavezal da bo uredil prodajo osebne lastnine na dražbi je bil veljaven del policijske oblasti, ker je bil namen varovati javnost in pa zmanjšati goljufije in prevare na področju draženja. Upoštevati pa je potrebno tudi to, da mesta kot takšna ne smejo neposredno prepovedati prodaje na dražbah niti sprejeti nerazumnih ali represivnih predpisov, ker bi to lahko posredno ustvarilo slabe rezultate. Ko pride do dražbe pa obstaja tudi mnogo obveznosti in omejitev, ki se jih morajo držati tako prodajalci kot tudi kupci. Dražitelj je javni agent, ki je zaposlen prav iz razloga prodaje na javnem mestu. Ni pa samo ekskluzivni zastopnik prodaje – je tudi ekskluzivni za zbiranje količine prodaje. Za zaščito zasebnikov, ki so prisiljeni zaupati javnemu uslužbencu, pa se od dražbenega zavezanca lahko tudi zahteva, da izda obveznico za opravljanje svojih dolžnosti.
Lokalne oblasti lahko uporabljajo druge razumne omejitve. Dražitelj mora denimo biti po zakonu, potrjenem iz strani sodišča stalni prebivalec občine vsaj eno leto, da lahko zaščiti kupca in lastnika blaga pred prevarami in napačnimi prikazi. Sodišče je v nekaterih primerih tudi ugotovilo, da je obveznica dražilca zakonsko predvidena v korist zasebnih strank, pa tudi za zavarovanje dajatev, ki jih je potrebno plačati vladi. Zakoni so torej za dražbe zelo pomembni, saj se jih je za njihovo nemoteno delovanje potrebno držati – tako se prepreči napake in prevare ter poskrbi za pravilno delovanje draženja.
